Tam kjer se Julijske Alpe spuščajo proti Ljubljanski kotlini,
je pod vznožjem Škofjeloškega hribovja,
pred več kot tisoč leti zrasla naselbina,
danes imenovana Škofja Loka. Arheološke najdbe kažejo,
da je bilo škofjeloško ozemlje naseljeno vsaj od eneolitika dalje.
V času velikega preseljevanja ljudstev se je tu naselil slovanski živelj,
saj so imena naselij še pred podelitvijo ozemlja freisinškim škofom nosila slovanska imena.
Ob sotočju dveh rek se je tako pričela v naravnem središču Loškega gospostva razvijati naselbina Škofja Loka,
za katero v zgodovinskih listinah zasledimo več imen, kot so:
Lonca, Loka, Lak in Bischoflack. Današnje ime dobi Škofja Loka v 13. stoletju,
leta 1274 pa se naselbina že imenuje Škofja Loka.
Naravna terasa nad sotočjem Poljanske in Selške Sore in gričevnat svet Lubnika so omogočili
gradnjo mogočnega srednjeveškega gradu, pod katerim je zraslo mesto, obdano z obrambnim zidom.
Zaradi večje varnosti so leta 1318 mesto ogradili z obzidjem, v katerem je petero mestnih vrat.
Na Kranclju, tik nad Škofjeloškim gradom, je stala v 12. stoletju zgrajena stolpasta utrdba,
ki jo je potres 26. marca 1511 porušil do tal. Stolp je ostal v ruševinah,
iz ostankov pa so pričeli graditi današnji škofjeloški grad.
S svojo tlorisno, prostorsko in vedutno podobo in s svojo bogato stavbno dediščino se tako Škofja Loka
uvršča med najbolj ohranjene, zanimive in pomembne primere
zgodovinsko - urbanističnega in arhitekturnega razvoja slovenskih mest.
Leta 973 je nemški cesar Oton II. z dvema daritvama podelil freisinški škofiji
z Bavarskega širše območje Škofje Loke, del Sorškega polja ter Selško in Poljansko dolino.
Tako je mesto Škofja Loka postalo upravno, gospodarsko in kulturno središče velikega fevdalnega gospostva.
Po letu 1803 so bile pretrgane vezi s Freisingom, ozemlje pa je bilo po 830 letih priključeno
avstrijskemu komornemu ozemlju.
Ravno Sorško polje, ki se razprostira vzhodno od mesta,
je nudilo dobre razmere za poljedelstvo, gričevnati svet Škofjeloškega hribovja pa za živinorejo
in gospodarjenje z lesom. Mesto je s svojo naravno lego in vodno močjo omogočalo razne obrtne dejavnosti:
mlinarstvo, žagarstvo, usnjarstvo, platnarstvo itd. V 15. stoletju se škofjeloški obrtniki povežejo v cehe.
Njihove listine, pečatnike, izveske, bandere in cehovske skrinje hrani razstavljene Loški muzej.
Legenda: ZAMORC S KRONO
Ena od legend pripoveduje, da je zemljiški gospod Abraham doma z Bavarskega, s svojim služabnikom zamorcem,
potoval po Poljanski dolini. V temni hosti sta naletela na velikanskega medveda.
Knez Abraham je obstal, zamorec pa je nategnil lok ter medveda pokončal.
Gospodar je slugo objel in dejal: Rešil si mi življenje služabnik.
Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli,
kakšen junak si bil. V zahvalo je dal v mestni grb naslikati glavo zamorca.
Na obodu pečata iz 14. stol. je napis: SIGILLUM CIVITATIS LOK - pečat mesta Škofja Loka.
|
